Pred 50 leti je prvič Rock Otočec organizirala skupina mladih zanesenjakov in nato še leta 1983. Leta 1997 sta ga obudila Franci Kek in Marjan Pirnar ter ga zasidrala kot enega ključnih poletnih glasbenih dogodkov v regiji. V začetku tega tisočletja je bil Rock Otočec umeščen med najvidnejše evropske festivale.
V 17. zaporednih letih je festival obiskalo več kot 250.000 ljudi. Na njegovih odrih se je zvrstilo več kot 700 glasbenih skupin, med njimi tudi številni mednarodno uveljavljeni izvajalci, kot so Fun Lovin' Criminals, Living Colour, Guano Apes, Asian Dub Foundation, Stereo MC's, Henry Rollins, Chumbawamba, Papa Roach, Guano Apes, Billy Talent in mnogi drugi. Na predizbornih tekmovanjih, ki so bili organizirani v Sloveniji, na Hrvaškem, v Italiji in občasno tudi v BiH in Avstriji, se je predstavilo preko 6.500 mladih glasbenikov.
Rock Otočec ni bil zgolj glasbeni dogodek, temveč večplasten družbeni in kulturni fenomen. Utrdil je rock kot pomemben in široko sprejet glasbeni žanr v Sloveniji ter vzpostavil festivalsko tradicijo, kakršne dotlej nismo poznali. S povezovanjem domače in mednarodne scene je Slovenijo umeščal na evropski koncertni zemljevid. Festival je pomembno vplival tudi na razvoj kasnejših glasbenih dogodkov v regiji. Z njim so rasle domače glasbene skupine – Siddharta, Big Foot Mama, Dan D, Mi2 …
Grega Skočir: »Zelo smo ponosni, da nam je prav Rock Otočec zaoral našo pot, ki jo orjemo, obdelujemo in žanjemo še danes.«
Tomi Meglič: »Festival Rock Otočec je imel nedvomno velik pomen za skupino Siddharta in tudi zame osebno. Leta 1999, komaj leto po izidu našega prvega albuma Id, se nam je ponudila priložnost, da nastopimo na velikem odru največjega in najbolj priljubljenega festivala pri nas. Nepozabno! To je bil zagotovo eden izmed prelomnih koncertov, ki nam je omogočil uspeh tudi v prihodnje.
Jernej Dirnbek: »In potem se zgodi Rock Otočec, glasbeni festival v polnem pomenu te besede. Več tisoč mladih na kupu, željnih žive glasbe, družbe sorodnih duš, občutka svobode in pripadnosti. Z glasbenim programom, kot ga pri nas še ni bilo. Od takrat naprej je na sceni veljalo le še eno merilo: »Ej, a letos igrate na Otočcu?«
Nikola Sekulović / Gast'r'bajt'rs (RO 1983), Demolition Group, Laibach, Dan D (RO 1997 – 2013): »Festival se nikoli ni spremenil v »mašino« za ustvarjanje dobička in se je pravočasno tudi dostojno zaključil. Morda je njegova zapuščina prav v tem: nič ni samoumevno, tudi čudeži se enkrat morajo končati.«
V družbenem smislu je predstavljal simbol svobode in generacijski prostor izražanja v obdobju po osamosvojitvi, hkrati pa je bil dostopen, neelitističen in globoko ljudski. Poseben poudarek je dajal tudi družbeni odgovornosti ter medkulturnemu povezovanju mladih glasbenikov iz različnih držav. Za številne obiskovalce pa je Rock Otočec ostal del osebne zgodovine – kot spomin na mladost, prostor prvih ljubezni, prijateljstev in življenjskih prelomnic.
Leto 2026 je posvečeno fenomenu Rock Otočca. Razstava, film in knjiga postavljajo ultimativni spomenik festivalu, ki je zaznamoval generacijo, danes staro med 30 in 50 let. Bilo je lepo. Mnogim najlepše.
Knjiga, ki jo je oblikovala Mateja Panter, je bila tehnično zahteven projekt (30 x 30 cm, nekaj strani se dodatno razpira na 120 cm, vloženi so originalni artikli s festivala). Zaradi težav s tiskanjem 120 cm širine v Sloveniji in okolici, smo poskušali s tiskom na Kitajskem. Po pripombah na njihov poskusni izvod, so od projekta odstopili še oni. Sledila je rešitev knjigoveza Primoža Horvata, ko se je domislil načina, da pri straneh, ki se razpirajo ni potrebno tiskati 120 cm širine, pač pa 2 x 90 cm. Kot je dejal, v njegovih 35-letnih izkušnjah tako zahtevne knjige še ni delal.
V knjigi so poleg osnovnega teksta še zapažanja 40-ih avtorjev, ki so na različne načine sodelovali s festivalom in fotografije 85-ih izjemnih fotografov.
O knjigi so povedali:
Vlado Kreslin: »Veličastna knjiga, večni spomenik Rok Otočcu, triinpolkilski prispevek zgodovini slovenske popularne kulture.«
Igor Vidmar / rock avtoriteta: »To res ni navadna knjiga, pa tudi »nenavadna« je preblago: to je preprosto fenomen, knjižno utelešenje Rocka Otočec v vsej njegovi veličini in teži, jedrnatosti za zgodovino osvoboditve slovenskega rocka! Zato ji pripada častno mesto v skromni bibliografiji rocka pod Slovenci.«
Erik Valenčič / novinar, vojni poročevalec, književnik: »Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videl boljšo dokumentarno knjigo.«
Tomi Meglič / Siddharta: »Trikilogramska čudežna knjiga zapisov, spominov, zgodb in fotografij skozi desetletja največjega festivala pri nas. S Siddharto smo na Otočcu nastopili 5x in tudi sam sem prispeval kratek zapis v ta neverjeten mozaik. Hvala, Franci! Priporočam vsakomur!!!«
Andrej Damjanovič / fotograf, udeleženec, nastopajoči: »Ne samo knjiga: trikilogramski mega projekt, ki se z vsako obrnjeno stranjo pred tvojimi očmi sestavlja v vedno bolj smiselno celoto, da dobi tisti končni zaključek; tisto res pravo nasvidenje. To je oris brezskrbne množice ljudi, nekega svobodnega in neponovljivega obdobja – dokumenta naših življenj. Zeitgeist, ki ga danes mlajšim generacijam skoraj ni mogoče več razložiti. To je bil, je in vedno bo: Rock Otočec, naš največji festival!«




